Naročanje z napotnico
Napotnica mora biti naslovljena na specialista endodonta ali parodontologa in mora biti izpolnjena skladno z navodili ZZZS.
Napotnico lahko napiše izbrani zobozdravnik, osebni zdravnik ali drug specialist s področja dentalne medicine.
Seveda, stroške vaše obravnave krije ZZZS le, če nimate izbranega zobozdravnika in je vaš zobozdravnik zasebnik brez koncesije.
Na prvi pregled se naročite tako, da številko eNapotnice, številko zavarovane osebe in vaše osebne podatke pošljite po elektronski pošti na naslov info@endodent.si ali po pošti s pripisom »napotnica«. V kolikor ste se na prvi pregled prijavili preko portala eZdravje, nas v skladu z navodili na portalu, prosim obvestite tudi po elektronski pošti na naslov info@endodent.si, da ste se na prvi pregled prijavili preko portala eZdravje. Za točen termin prvega pregleda vas nato obvestimo po elektonski pošti.
Potrebujete veljavno kartico ZZZS, potrdilo o izdaji eNapotnice in rentgensko dokumentacijo. Za endodontsko zdravljenje potrebujete svežo lokalno rentgensko sliko zoba, zaradi katerega prihajate v našo ordinacijo. To je rentgenska slika, ki jo naredite po zadnjem posegu vašega zobozdravnika na zobu, zaradi katerega ste napoteni. Rentgenska slika je lahko v fizični ali elektronski obliki. Če prihajate zaradi ponovnega endodontskega zdravljenja, lokalna rentgenska slika ne sme biti starejša od dveh let. Za parodontološko obravnavo potrebujete ortopantomogramski posnetek, ki ni starejši od enega leta.
Prvi pregled za endodontsko zdravljenje je triažni pregled, pri katerem na osnovi prejete dokumentacije, analize rentgenskega posnetka in kliničnega pregleda ocenimo biološko vrednost zoba, zmožnost nadaljnje obravnave, prognozo zoba ter predvidimo uspešnost endodontskega zdravljenja. Če je endodontsko zdravljenje utemeljeno na osnovi prvega pregleda, pacienta vpišemo v čakalno knjigo za nadaljnjo obravnavo.
Prvi pregled za parodontologijo je triažni pregled, pri katerem ocenimo stopnjo vnetja obzobnih tkiv, preverimo parametre, ki povzročajo parodontalno bolezen, in pacientu podamo navodila o ustrezni ustni higieni. Pacienta na osnovi prvega pregleda vpišemo v čakalno knjigo za nadaljnjo obravnavo.
Stopnje nujnosti ločijo med bolj ali manj nujnimi pregledi. Stopnja NUJNO pomeni stanje, ki resno ogroža zdravje zaradi akutne infekcije ali krvavitve. Poseg je treba opraviti v 24 urah. Stopnja nujnosti ZELO HITRO opisuje stanje, kjer je izražen sum na maligno bolezen. Pregled je potrebno opraviti v treh dneh. Stopnja nujnosti HITRO pomeni, da mora biti pregled opravljen v 90 dneh. Stopnja REDNO pomeni, da mora biti pregled opravljen v okviru aktualne čakalne dobe. Stopnje označujejo izključno nujnost pregledov in nikakor nujnosti samih obravnav. Stopnjo nujnosti obravnave določi specialist na prvem pregledu.
Čakalna doba je odvisna od količine programa, ki ga ima izvajalec podpisanega od ZZZS, in povpraševanja oz. števila napotitev na posamezno specialistično obravnavo. Če je napotitev več, kot imamo na razpolago letnega programa, se to pokaže v čakalni dobi. Na čakalno dobo vpliva tudi število posegov, za katere je pooblaščen izvajalec na eni napotnici. Prav tako se čakalna doba povečuje, če naročeni pacienti na obravnavo ne pridejo in se pravočasno ne opravičijo.
Predlagamo, da na spletni strani cakalnedobe.ezdrav.si preverite čakalno dobo pri drugih pogodbenih izvajalcih ali pa poseg opravite samoplačniško.
Seveda, vendar prvi pregled na napotnico lahko opravite le v okviru čakalne dobe za prvi pregled. Če po prvem pregledu na poseg ne želite čakati, se za obravnavo lahko naročite tudi samoplačniško.
Seveda, vendar vas bomo po prvem pregledu vpisali v čakalno knjigo za nadaljnjo obravnavo. Opravljen samoplačniški pregled ne skrajša čakalne dobe za obravnavo na napotnico.
Naročanje brez napotnice
Na prvi pregled se naročite po telefonu 01 430 21 30, elektronski pošti info@endodent.si ali osebno v ordinaciji.
Za endodontsko zdravljenje potrebujete svežo lokalno rentgensko sliko zoba, zaradi katerega prihajate v našo ordinacijo. To je rentgenska slika, ki jo naredite po zadnjem posegu vašega zobozdravnika na zobu, zaradi katerega ste napoteni. Rentgenska slika je lahko v fizični ali elektronski obliki. Če prihajate zaradi ponovnega endodontskega zdravljenja, pa lokalna rentgenska slika ne sme biti starejša od dveh let. Za parodontološko obravnavo potrebujete ortopantomogramski posnetek, ki ni starejši od enega leta.
Prvi pregled za endodontsko zdravljenje je triažni pregled, pri katerem na osnovi prejete dokumentacije, analize rentgenskega posnetka in kliničnega pregleda ocenimo biološko vrednost zoba, zmožnost nadaljnje obravnave, prognozo zoba ter predvidimo uspešnost endodontskega zdravljenja. Če je endodontsko zdravljenje utemeljeno na osnovi prvega pregleda, pacientu predstavimo tudi strošek obravnave.
Prvi pregled za parodontologijo je triažni pregled, pri katerem ocenimo stopnjo vnetja obzobnih tkiv, preverimo parametre, ki povzročajo parodontalno bolezen, in pacientu podamo navodila o ustrezni ustni higieni. Pacientu na osnovi prvega pregleda predstavimo tudi strošek obravnave.
Seveda, vendar prvi pregled na napotnico lahko opravite le v okviru čakalne dobe za prvi pregled. Če po prvem pregledu na poseg ne želite čakati, se na obravnavo lahko naročite tudi samoplačniško.
Seveda, vendar vas bomo po prvem pregledu vpisali v čakalno knjigo za nadaljnjo obravnavo. Opravljen samoplačniški pregled ne skrajša čakalne dobe za obravnavo na napotnico.
Rentgenska dokumentacija
Žal ortopantomogramski posnetek ni primerna rentgenska slika za endodontsko zdravljenje, ker je premalo natančen in ne omogoča primerne ocene biološke vrednosti zoba.
Za parodontološko obravnavo potrebujete ortopantomogramski posnetek, ki ni starejši od enega leta.
Za endodontsko zdravljenje potrebujete svežo lokalno rentgensko sliko zoba, zaradi katerega prihajate v našo ordinacijo. To je rentgenska slika, ki jo naredite po zadnjem posegu vašega zobozdravnika na zobu, zaradi katerega ste napoteni. Če prihajate zaradi ponovnega endodontskega zdravljenja, pa lokalna rentgenska slika ne sme biti starejša od dveh let.
Rentgenska slika je lahko v fizični ali elektronski obliki. V elektronski obliki je slika lahko na zgoščenki ali usb-pomnilniku, vendar mora biti datoteka podprta s programom za branje. Oblike rentgenskih slik v formatih pdf, jpg ali tiff, ki ne omogočajo podrobnega ogleda, so neprimerne. V takih primerih je treba zob dodatno rentgensko slikati.
V naši ordinaciji opravimo tudi rentgensko slikanje med zdravljenjem in po končanem endodontskem zdravljenju zoba. Priporočljivo pa je, da na prvi pregled svežo lokalno rentgensko sliko prinesete že s seboj.
Običajno CBCT za endodontsko zdravljenje ne potrebujete. Če pa bomo ocenili, da bi z dodatnim tridimenzionalnim prikazom segmenta lahko razjasnili določene klinične situacije, ugotovili kompleksno morfologijo koreninskih kanalov in prepoznali predhodne zaplete endodontskega zdravljenja, vas bomo sami napotili na ustrezno preiskavo. Za endodontsko zdravljenje naj CBCT zajame le posamezen segment velikosti 4–5 cm, ki mora imeti zelo dobro ločljivost. Odmerek sevanja, ki ga ob tem prejmete, je enak kot pri ortopantomogramskem slikanju. Pacienti pogosto pridejo na prvi pregled s CBCT, ki zajema obe čeljusti. Taka preiskava je za endodontsko zdravljenje popolnoma neustrezna in nepotrebna, ker je prejeti odmerek sevanja zelo velik in enak osmim segmentom. Poleg tega je ločljivost take slike premajhna in nima diagnostičnega učinka.
Preiskavo, pri kateri opravimo tridimenzionalno rentgensko slikanje, imenujemo računalniška tomografija s stožčastim snopom (CBCT). V primerjavi s klasično računalniško tomografijo (CT) je pri CBCT izpostavljenega bistveno manj tkiva. CT je v medicini in v dentalni medicini predvsem v oralni in maksilofacialni kirurgiji že dobri dve desetletji uveljavljena metoda za načrtovanje različnih kirurških posegov. Z razvojem tehnologije in z uporabo stožčastega snopa pa je mogoč prikaz segmenta oz. predela v velikosti 4–5 cm, kar je enako velikosti intraoralnega rentgenskega posnetka. Tako je CBCT postala uporabna diagnostična metoda v endodontiji. CBCT ni panaceja, saj uporablja ionizirajoče sevanje. Preiskavo načrtujemo le takrat, kadar lokalni rentgenski posnetek glede na klinično sliko vsebuje premalo informacij in lahko le z dodatnimi informacijami postavimo diagnozo. Tako se lahko izognemo nepotrebnim posegom in pacientom predlagamo najboljše zdravljenje.
Endodontija
Z novimi tehnologijami in s sodobnimi postopki, predvsem pa z veliko izkušnjami in poglobljenim znanjem, specialisti koreninske kanale pripravimo varno in natančno, zato endodontsko zdravljenje praviloma ni boleče.
V poljudnih člankih in na spletu lahko pogosto preberemo, da endodontsko zdravljeni zobje škodujejo zdravju, ker predstavljajo fokalno okužbo. To preprosto ne drži. Nasprotno. Povezava med zobmi in usti ter splošnim zdravjem zagotovo obstaja. Endodontija ima ključno vlogo pri ohranjanju dobrega zdravja ustne votline, saj odpravlja bakterijski infekt v koreninskih kanalih in bolečino ter ohranja naravno zobovje. Odgovornost vsakega zobozdravnika je, da pacientom, ki imajo pomisleke glede varnosti endodontskega zdravljenja, zagotovi, da poseg nikakor ne vpliva na njihovo splošno zdravstveno stanje. Čeprav obstaja veliko zanesljivih virov, pacienti včasih pridejo v ordinacijo z napačnimi informacijami. Predvsem jih lahko zavede »teorija o fokalni okužbi« v endodontiji, ki je bila že davno ovržena. Pogosto pacienti pridejo od različnih bioenergetikov ali z bioresonančnih obravnav z navodili, katere zobe je treba izpuliti. Predlagamo, da je tako mnenje z navodili zapisano in podpisano, ker le tako lahko preverite kompetentnost in dobronamernost tovrstnih preiskav in obravnav. V povezavi si lahko preberete tudi prevedeno priporočilo Ameriške endodontske zveze (AAE) glede fokalne okužbe. (Priporočilo AAE)
Endodontsko zdravljenje je potrebno, kadar je poškodovana zobna pulpa. Poškodbo lahko povzroči karies ali zlom zobne krone, ki omogoča, da se zobna pulpa okuži z bakterijami ustne votline. Bakterije namreč zobno pulpo vnetno poškodujejo.
Na zob najprej namestimo zaščitno gumijasto opno, ki zagotavlja delo v suhem okolju, prepreči vdor sline v delovno polje in zdrs instrumenta v prebavno ali dihalno pot. S posebnimi instrumenti pod povečavo z mikroskopom poiščemo koreninske kanale. Morfologija kanalov je zapletena, zato je diagnosticiranje vseh koreninskih kanalov v zobu ključno za uspešno endodontsko zdravljenje. Število koreninskih kanalov pogosto ni enako številu korenin. Iz koreninskih kanalov najprej odstranimo z bakterijami okuženo vnetno spremenjeno zobno pulpo. Sledi mehanska priprava koreninskih kanalov, pri čemer jih z ročnimi in strojnimi instrumenti obdelamo. Primeren volumen kanalov omogoča, da jih s sredstvi za dezinfekcijo temeljito očistimo vse do konca. Pri tem uporabljamo sodobno tehnologijo in tehniko, ki tudi zagotavljata uspešnost endodontskega zdravljenja. Največkrat nato vstavimo medikamentozno pasto, ki pripomore k še boljši dezinfekciji koreninskih kanalov. Ob naslednjem obisku najprej medikamentozno pasto odstranimo in nato koreninske kanale z bioaktivnimi materiali hermetično zatesnimo. Tako preprečimo ponoven vdor bakterij v prostor, kjer je bila prej zobna pulpa. Natančnost in ustreznost polnitve takoj preverimo z rentgenskim slikanjem. Predlagamo, da najkasneje v dveh tednih po končanem endodontskem zdravljenju obiščete svojega zobozdravnika, ki bo endodontsko zdravljeni zob ustrezno oskrbel s plombo, overlejem ali prevleko. Tesna zapora kronskega dela zoba je zelo pomembna za dolgoročno uspešnost endodontskega zdravljenja.
Načeloma da. Za endodontsko zdravljenje se ne odločimo, kadar je kronski del zoba odlomljen globoko pod dlesnijo, je zelo močno majav ali pa je korenina počena.
Ponovno endodontsko zdravljenje je potrebno, če prvo endodontsko zdravljenje ni bilo uspešno. Najpogostejši razlogi za neuspešno endodontsko zdravljenje so neodkriti koreninski kanali, nezadostno odstranjen bakterijski infekt iz koreninskega kanala in neprimerna zapora kronskega dela zoba. Če zob ni bil pravočasno dokončno oskrbljen, lahko zaradi začasne netesne zapore pride do vdora bakterij v koreninske kanale. Pogosti viri okužbe zdravljenega zoba so tudi sekundarni karies, odcementirana prevleka ali počena plomba.
Dostopna pot do koreninskih kanalov pri ponovnem endodontskem zdravljenju velikokrat poteka skozi že narejene prevleke, ki se žal velikokrat kljub pazljivemu delu lahko poškodujejo. Če je predhodno polnjena zobna korenina ojačana s koreninskim zatičkom, ga moramo pred posegom odstraniti, kar je lahko zelo zahteven in dolgotrajen postopek. Prvi korak je odstranjevanje stare polnitve, kar je zelo zahtevno in zamudno. Sledita čiščenje in dezinfekcija koreninskih kanalov. Notranjost zoba natančno pregledamo z mikroskopom. Pri tem lahko odkrijemo morebitne dodatne koreninske kanale, poke korenin ali različne patološke procese (zunanjo ali notranjo resorpcijo korenine, perforacijo korenine), ki zahtevajo zdravljenje. Po odstranitvi infekta koreninske kanale z bioaktivnimi materiali hermetično zatesnimo. Natančnost in ustreznost polnitve takoj preverimo z rentgenskim slikanjem. Predlagamo, da najkasneje v dveh tednih po končanem ponovnem endodontskem zdravljenju obiščete svojega zobozdravnika, ki bo endodontsko zdravljeni zob ustrezno oskrbel s plombo, overlejem ali prevleko. Tesna zapora kronskega dela zoba je zelo pomembna za dolgoročno uspešnost endodontskega zdravljenja.
Enostavnega odgovora na to vprašanje žal ni. Zaradi tehnološkega napredka, sodobnih tehnik in materialov ter predvsem možnosti natančnejše diagnostike v zadnjem času lahko predvidljivo endodontsko zdravimo tudi zahtevnejše klinične primere kot nekoč. Načrtovanje ponovnega endodontskega zdravljenja mora biti individualno. Na prvem pregledu ocenimo biološko vrednost zoba. Kadar je biološka vrednost zoba ustrezna (razmerje krona – korenina, količina kronskega dentina, ustrezen parodontalni status), predvsem pa, kadar ugotovimo, da s posegom lahko izboljšamo klinično sliko in funkcionalnost zoba, je ponovno endodontsko zdravljenje nedvomno ustrezna odločitev.
Včasih zaradi predhodnih postopkovnih zapletov, neprehodnih koreninskih kanalov ali oteženega dostopa ponovno endodontsko zdravljenje ni mogoče. V takih primerih je utemeljen kirurški pristop. Če odstranimo le eno korenino skupaj z granulomom, poseg imenujemo hemisekcija oz. amputacija. Če odstranimo vršiček korenine skupaj z granulomom, pa se poseg imenuje apikotomija. Kadar izčrpamo vse terapevtske možnosti ali pa je korenina počena, je treba zob žal izpuliti.
Sistematični pregledni članki pokažejo, da po šestih letih ni razlike v preživetju endodontsko zdravljenega zoba in implantata. Če pa je endodontsko zdravljen zob dokončno oskrbljen s prevleko, ima po 10 letih enako preživetje kot implantat. Preživetje samo zato ni ključni dejavnik pri odločitvi o izboru zdravljenja. Ta mora biti individualna, temeljiti mora na ustrezni klinični presoji in mora slediti pacientovim željam, ki se lahko oblikujejo le na osnovi ustreznih podatkov.
Če oba postopka primerjamo s cenovnega vidika, ugotovimo, da ponovno endodontsko zdravljenje stane manj kot ekstrakcija in implantat. Pomembno pa je upoštevati, da število potrebnih pripravljalnih postopkov pri obeh zdravljenjih tudi vpliva na končno ceno storitve (podaljševanje klinične krone, apikotomija, ortodontska ekstruzija, dvig sinusnega dna, kostna avgmentacija, kostna distrakcija).
Odločujoč dejavnik pri izboru zdravljenja je tudi pacient. Zelo pomembno je, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Ali ima kakšno sistemsko bolezen, se morda zdravi z bisfosfonati, ima zmanjšano imunsko odpornost, kakšna je njegova ustna higiena in ali je kadilec. Podatki iz literature kažejo, da slaba ustna higiena in kajenje zmanjšujeta možnosti za dolgotrajno preživetje implantata.
Pomemben dejavnik za odločitev o zdravljenju pa je zob, ki ga je treba ponovno endodontsko zdraviti. Zanima nas, kako velik je granulom ob korenini zoba, kakšna je biološka vrednost korenine, kakšen je parodontalni status, količina preostale zobne krone, ali zob potrebuje še dodatne pripravljalne postopke (podaljšanje klinične krone, ortodontski vlek), kje je zob v zobnem loku in ali bo na zobu še mogoča nadaljnja protetična oskrba.
Pri odločitvi za posamezno vrsto zdravljenja sta najpomembnejša komunikacija in zaupanje zobozdravniku. Izbira zdravljenja naj temelji na znanstveno podprtih smernicah. Dolžnost zobozdravnika je, da predstavi različne možnosti oskrbe, pri čemer izbrano zdravljenje zagotovi najboljši videz, funkcijo in ugodje pacienta.
Implantat ni nadomestek zoba, ampak je le alternativa oskrbe nastale vrzeli. Cilj zobozdravstvene oskrbe je s preventivnimi in obnovitvenimi postopki ohraniti naravne zobe. S sodobnimi diagnostičnimi postopki lahko postavimo pravilno diagnozo in se tako izognemo nepotrebnim posegom ter lahko pacientom predlagamo najboljše zdravljenje.
V medicini garancija žal ni mogoča, ker na razvoj nove bolezni predhodno zdravljenje nima vpliva. Infektolog ne more jamčiti, da se bakterijska pljučnica nikoli ne bo ponovila, čeprav je pacient prejel antibiotično zdravljenje. Vsakdo, ki pri endodontskem zdravljenju ponudi garancijo, pacienta zavestno zavaja. Vztrajno, natančno in odgovorno klinično delo, ki poleg endodontskega zdravljenja vključuje tudi redne kontrole, omogoča predvidljivo uspešnost zdravljenja in dolgoročno preživetje zoba.
Endodontsko zdravljen zob je treba čim prej dokončno oskrbeti. Predlagamo, da najkasneje v dveh tednih po končanem endodontskem zdravljenju obiščete svojega zobozdravnika, ki bo endodontsko zdravljeni zob ustrezno oskrbel s plombo, overlejem ali prevleko. Tesna zapora kronskega dela zoba je zelo pomembna za dolgoročno uspešnost endodontskega zdravljenja.
Uspešnost endodontskega zdravljenja je odvisna od bolezenskega stanja zobne pulpe in predvsem od periapikalnega statusa oz. prisotnosti granuloma ob korenini. Uspešnost zdravljenja zob, pri katerih je bila zobna pulpa še vitalna, in zob, pri katerih granuloma še ni videti, je okoli 95-odstotna. Uspešnost zdravljenja zob, pri katerih se je granulom že razvil, ali zob, ki so enkrat že bili zdravljeni, pa je od 75- do 85-odstotna. Manjša uspešnost ponovnega zdravljenja je najverjetneje posledica postopkovnih zapletov, perforacij korenine, fistule in velikosti granuloma. Natančno in ustrezno endodontsko zdravljenje zoba je zato zelo pomembno že takoj na začetku.
Parodontologija
Parodontalna bolezen je kronično vnetje obzobnih tkiv zaradi zadrževanja zobnih oblog na površini zoba ob robu dlesni. Je infekcijska bolezen, ker jo povzročajo bakterije v zobnih oblogah. Parodontalna bolezen se lahko začne v zgodnji odrasli dobi. Ker poteka kronično, brez izrazitejše klinične slike in brez bolečine, je včasih ni mogoče hitro prepoznati. Glede na obsežnost prizadetosti obzobnih tkiv ločimo gingivitis in parodontitis.
Kadar je vnetje obzobnih tkiv omejeno le na dlesen, govorimo o gingivitisu. Je najblažja oblika parodontalne bolezni in klinično kaže se s pordelostjo in otečenostjo dlesni, ki ob ščetkanju krvavi. Velikokrat je prisoten tudi ustni zadah. Pri kadilcih taka vneta dlesen zaradi poškodbe žilja v obzobnih tkivih velikokrat ne krvavi. Gingivitis se ob dobri ustni higieni lahko pozdravi, ker je reverzibilen proces. Nezdravljen gingivitis pa napreduje v parodontitis.
Gingivitis zdravimo največkrat z odstranitvijo zobnega kamna in drugih dejavnikov, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog. Ob tem pacienta izčrpno poučimo tudi o ustrezni in pravilni uporabi pripomočkov za izvajanje ustne higiene. Z vzpostavitvijo ustrezne ustne higiene in rednimi kontrolnimi pregledi se vnetje dlesni lahko povsem pozdravi in ne pusti trajnih posledic.
Nezdravljen gingivitis napreduje v parodontitis. Pri parodontitisu sta poleg dlesni vnetno poškodovana tudi kost in zobni ligament. Ob tem je značilen propad povezave med zobno korenino in tkivi, ki korenino obdajajo in sidrajo v kost. Posledica je nastanek obzobnih žepov. Glede na to, koliko kosti je prizadete, govorimo o začetni, zmerni ali napredovali obliki parodontalne bolezni. Neprepoznana in nezdravljena bolezen poteka kronično, kar pomeni, da počasi napreduje in obzobni žepi se poglabljajo. Po več letih, običajno pa desetletjih, napredovanja in propadanja obzobnih tkiv se zobje začnejo premikati, izraščajo, postanejo majavi in lahko tudi spontano izpadejo. Poleg bakterij v zobnih oblogah, ki so primarni dejavnik, ki sproži vnetje in razgradnjo obzobnih tkiv, na razvoj in napredovanje parodontalne bolezni pomembno vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so kajenje, sladkorna bolezen, psihični stres in genetski dejavniki. V klinični praksi to pomeni, da manjša količina zobnih oblog pri rizičnih pacientih lahko povzroči večjo poškodbo obzobnih tkiv kot pri pacientih, ki nimajo pridruženih sistemskih bolezni, niso podvrženi stresu in ne kadijo. Agresivni parodontitis je zelo redka oblika parodontalne bolezni. Prizadene le 1 % ljudi in pogosto povzroči izgubo zob že pred 30. letom starosti. V nekaterih primerih je genetska, mnogokrat pa se vzroka zanjo ne odkrije. Pacienti z agresivnim parodontitisom imajo navadno zelo dobro ustno higieno in do poškodbe pride že ob minimalni količini zobnih oblog.
Najprej opravimo higiensko fazo. To je osnovno, vzročno zdravljenje, med katerim opravimo vse postopke, ki zmanjšujejo količino zobnih oblog. Začnemo z ultrazvočnim odstranjevanjem mehkih in trdih zobnih oblog – zobnega kamna. Odstranimo tudi vse druge dejavnike, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog. Zobe, ob katerih je bolezen že tako napredovala, da jih tudi z zdravljenjem ni več mogoče ohraniti, izpulimo. Pacienta poučimo o ustrezni uporabi pripomočkov za izvajanje dobre ustne higiene. Ustno higieno pacienta v postopku zdravljenja nadzorujemo, pacienta pa spodbujamo, da izpopolni tehniko čiščenja zob in medzobnih prostorov. Ko je vzpostavljena dobra ustna higiena, pristopimo k luščenju in glajenju korenin. Zdravljenje lahko podpremo tudi z lasersko terapijo. Čez določen čas ponovimo klinični pregled. Če so globoki obzobni žepi še vedno prisotni in krvavijo ob sondiranju, jih z različnimi kirurškimi tehnikami zmanjšamo ali odstranimo. Posege opravimo le pri pacientih z zelo dobro ustno higieno. Pri pacientih s slabo ustno higieno kirurški posegi niso indicirani, ker ne prinašajo želenih rezultatov, in zato higiensko fazo ponavljamo. Če obzobnih žepov ni oz. so se zmanjšali, pridobljeno stanje ohranjamo z rednim vzdrževalnim zdravljenjem, ki traja vse življenje. Za redno vzdrževalno zdravljenje lahko skrbi tudi izbrani zobozdravnik. V rednih časovnih intervalih, vsakih 3–12 mesecev, pacientu odstrani zobne obloge ter tako preprečuje ponovno infekcijo in nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv.
Periimplantitis je vnetje mehkih in trdih tkiv ob implantatu. Mehanizem nastanka je podoben parodontalni bolezni. Na površini zobnega vsadka, ki je izpostavljen ustni votlini, se nabirajo obloge. Bakterije v oblogah sprožijo gingivitisu podobno vnetje sluznice ob zobnem vsadku, kar imenujemo periimplantni mukozitis. Pojavi se pri več kot 70 % vsadkov. Če vnetja sluznice ob implantatu ne zdravimo, lahko napreduje in povzroči razgradnjo kosti ob implantatu. V končni fazi se lahko stopi toliko kosti, da zobni vsadek sam izpade. Tako stanje pa imenujemo periimplantitis. Po ocenah je prisoten pri 20 % ljudi z zobnimi vsadki. Bakterije v obloge, ki naseljuje zobni vsadek, prehajajo iz drugih predelov ustne votline. Pri posameznikih s parodontalno boleznijo je patogenih bakterij v obzobnih žepih več kot pri zdravih osebah, zato je tudi tveganje za nastanek periimplantitisa večje.
Zdravljenje periimplantitisa je zaradi podobnega vzroka nastanka in podobnega mehanizma razgradnje tkiv ob implantatu podobno zdravljenju gingivitisa in parodontitisa. Osnovni cilj zdravljenja je odstranitev bakterijskih oblog s površine implantata, s čimer preprečimo nadaljnjo razgradnjo kosti. Zgodnje odkrivanje vnetja zelo izboljša možnosti uspešnega zdravljenja. Če je vnetje vezano le na sluznico, je zdravljenje nekirurško. Pri tem odstranjujemo mehke in trde obloge, uporabljamo antibiotike, antiseptike in lasersko terapijo.Če pa je prizadeta tudi kost, je priporočljiv kirurški pristop.
Parodontalno bolezen preprečimo le z ustrezno in dobro ustno higieno, zato je sodelovanje pacienta ključno. Priporočljivo je, da si zobe velikosti in trdote. Glede na to, da medzobni prostori predstavljajo več kot polovico vseh zobnih površin, je čiščenje medzobnih prostorov ključno za dobro ustno higieno. Zobna ščetka medzobnih prostorov ne očisti, zato potrebujemo dodatne pripomočke. Mednje uvrščamo zobno nitko in medzobne ščetke različnih velikosti. Priporočljivo je, da medzobne prostore temeljito očistimo vsaj enkrat na dan. Zobe čistimo dvakrat dnevno po tri minute. Pri tem skrbimo, da imamo zobno ščetko nepoškodovano in primerne trdote. Poleg dobre ustne higiene priporočamo tudi redne obiske pri zobozdravniku vsakih 6 mesecev, ker samo tako lahko ta prepozna potrebo po dodatnem zdravljenju vaših obzobnih tkiv.
Priporočljivo je, da si izberete zobozdravnika, ki mu zaupate in s katerim se lahko odkrito pogovorite. Če vam dlesni krvavijo ob čiščenju zob tudi po tem, ko en teden zobe in medzobne prostore zelo intenzivno čistite z ustreznimi tehnikami čiščenja, predlagamo, da se naročite pri izbranem zobozdravniku. Na osnovi njegovega pregleda in izvedenih morebitnih preprostih preventivnih zobozdravniških ukrepov se bo odločil, ali potrebujete specialistično oskrbo. Velikokrat že samo izpopolnjena tehnika čiščenja zob in medzobnih prostorov bistveno izboljša stanje obzobnih tkiv in prepreči oz. zaustavi napredovanje parodontalne bolezni. Prav tako bo vaš izbrani zobozdravnik ocenil, ali je odmik dlesni ob enem zobu posledica vnetnih sprememb, ortodontskega zdravljenja ali pa je zgolj posledica neustrezne tehnike čiščenja zob.