FAQ Category: parodontologija

Priporočljivo je, da si izberete zobozdravnika, ki mu zaupate in s katerim se lahko odkrito pogovorite. Če vam dlesni krvavijo ob čiščenju zob tudi po tem, ko en teden zobe in medzobne prostore zelo intenzivno čistite z ustreznimi tehnikami čiščenja, predlagamo, da se naročite pri izbranem zobozdravniku. Na osnovi njegovega pregleda in izvedenih morebitnih  preprostih preventivnih zobozdravniških ukrepov se bo odločil, ali potrebujete specialistično oskrbo. Velikokrat že samo izpopolnjena tehnika čiščenja zob in medzobnih prostorov bistveno izboljša stanje obzobnih tkiv in prepreči oz. zaustavi napredovanje parodontalne bolezni. Prav tako bo vaš izbrani zobozdravnik ocenil, ali je odmik dlesni ob enem zobu posledica vnetnih sprememb, ortodontskega zdravljenja ali pa je zgolj posledica neustrezne tehnike čiščenja zob.

Parodontalno bolezen preprečimo le z ustrezno in dobro ustno higieno, zato je sodelovanje pacienta ključno. Priporočljivo je, da si zobe velikosti in trdote. Glede na to, da medzobni prostori predstavljajo več kot polovico vseh zobnih površin, je čiščenje medzobnih prostorov ključno za dobro ustno higieno. Zobna ščetka medzobnih prostorov ne očisti, zato potrebujemo dodatne pripomočke. Mednje uvrščamo zobno nitko in medzobne ščetke različnih velikosti. Priporočljivo je, da medzobne prostore temeljito očistimo vsaj enkrat na dan. Zobe čistimo dvakrat dnevno po tri minute. Pri tem skrbimo, da imamo zobno ščetko nepoškodovano in primerne trdote. Poleg dobre ustne higiene priporočamo tudi redne obiske pri zobozdravniku vsakih 6 mesecev, ker samo tako lahko ta prepozna potrebo po dodatnem zdravljenju vaših obzobnih tkiv.

Zdravljenje periimplantitisa je zaradi podobnega vzroka nastanka in podobnega mehanizma razgradnje tkiv ob implantatu podobno zdravljenju gingivitisa in parodontitisa. Osnovni cilj zdravljenja je odstranitev bakterijskih oblog s površine implantata, s čimer preprečimo nadaljnjo razgradnjo kosti. Zgodnje odkrivanje vnetja zelo izboljša možnosti uspešnega zdravljenja. Če je vnetje vezano le na sluznico, je zdravljenje nekirurško. Pri tem odstranjujemo mehke in trde obloge, uporabljamo antibiotike, antiseptike in lasersko terapijo.Če pa je prizadeta tudi kost, je priporočljiv kirurški pristop.

Periimplantitis je vnetje mehkih in trdih tkiv ob implantatu. Mehanizem nastanka je podoben parodontalni bolezni. Na površini zobnega vsadka, ki je izpostavljen ustni votlini, se nabirajo obloge. Bakterije v oblogah sprožijo gingivitisu podobno vnetje sluznice ob zobnem vsadku, kar imenujemo periimplantni mukozitis. Pojavi se pri več kot 70 % vsadkov. Če vnetja sluznice ob implantatu ne zdravimo, lahko napreduje in povzroči razgradnjo kosti ob implantatu. V končni fazi se lahko stopi toliko kosti, da zobni vsadek sam izpade. Tako stanje pa imenujemo periimplantitis. Po ocenah je prisoten pri 20 % ljudi z zobnimi vsadki. Bakterije v obloge, ki naseljuje zobni vsadek, prehajajo iz drugih predelov ustne votline. Pri posameznikih s parodontalno boleznijo je patogenih bakterij v obzobnih žepih več kot pri zdravih osebah, zato je tudi tveganje za nastanek periimplantitisa večje.

Najprej opravimo higiensko fazo. To je osnovno, vzročno zdravljenje, med katerim opravimo vse postopke, ki zmanjšujejo količino zobnih oblog. Začnemo z ultrazvočnim odstranjevanjem mehkih in trdih zobnih oblog – zobnega kamna. Odstranimo tudi vse druge dejavnike, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog. Zobe, ob katerih je bolezen že tako napredovala, da jih tudi z zdravljenjem ni več mogoče ohraniti, izpulimo. Pacienta poučimo o ustrezni uporabi pripomočkov za izvajanje dobre ustne higiene. Ustno higieno pacienta v postopku zdravljenja nadzorujemo, pacienta pa spodbujamo, da izpopolni tehniko čiščenja zob in medzobnih prostorov. Ko je vzpostavljena dobra ustna higiena, pristopimo k luščenju in glajenju korenin. Zdravljenje lahko podpremo tudi z lasersko terapijo. Čez določen čas ponovimo klinični pregled. Če so globoki obzobni žepi še vedno prisotni in krvavijo ob sondiranju, jih z različnimi kirurškimi tehnikami zmanjšamo ali odstranimo. Posege opravimo le pri pacientih z zelo dobro ustno higieno. Pri pacientih s slabo ustno higieno kirurški posegi niso indicirani, ker ne prinašajo želenih rezultatov, in zato  higiensko fazo ponavljamo. Če obzobnih žepov ni oz. so se zmanjšali, pridobljeno stanje ohranjamo z rednim vzdrževalnim zdravljenjem, ki traja vse življenje. Za redno vzdrževalno zdravljenje lahko skrbi tudi izbrani zobozdravnik. V rednih časovnih intervalih, vsakih 3–12 mesecev, pacientu odstrani zobne obloge ter tako preprečuje ponovno infekcijo in nadaljnjo razgradnjo obzobnih tkiv.

Nezdravljen  gingivitis  napreduje v parodontitis. Pri parodontitisu sta poleg  dlesni vnetno poškodovana tudi kost in zobni ligament. Ob tem je značilen propad povezave med zobno korenino in tkivi, ki korenino obdajajo in sidrajo v kost. Posledica je nastanek obzobnih žepov. Glede na to, koliko kosti je prizadete, govorimo o začetni, zmerni ali napredovali obliki parodontalne bolezni. Neprepoznana in nezdravljena bolezen poteka kronično, kar pomeni, da počasi napreduje in obzobni žepi se poglabljajo. Po več letih, običajno pa desetletjih, napredovanja in propadanja obzobnih tkiv se zobje začnejo premikati, izraščajo, postanejo majavi in lahko tudi spontano izpadejo. Poleg bakterij v zobnih oblogah, ki so primarni dejavnik, ki sproži vnetje in razgradnjo obzobnih tkiv, na razvoj in napredovanje parodontalne bolezni pomembno vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so kajenje, sladkorna bolezen, psihični stres in genetski dejavniki. V klinični praksi to pomeni, da manjša količina zobnih oblog  pri rizičnih pacientih lahko povzroči večjo poškodbo obzobnih tkiv kot pri pacientih, ki nimajo pridruženih sistemskih bolezni, niso podvrženi stresu in ne kadijo. Agresivni parodontitis je zelo redka oblika parodontalne bolezni. Prizadene le 1 % ljudi in pogosto povzroči izgubo zob že pred 30. letom starosti. V nekaterih primerih je genetska, mnogokrat pa se vzroka zanjo ne odkrije. Pacienti z agresivnim parodontitisom imajo navadno zelo dobro ustno higieno in do poškodbe pride že ob minimalni količini zobnih oblog.

Gingivitis zdravimo  največkrat z odstranitvijo zobnega kamna in drugih dejavnikov, ki omogočajo zadrževanje zobnih oblog. Ob tem pacienta izčrpno poučimo tudi o ustrezni in pravilni uporabi pripomočkov za izvajanje ustne higiene. Z vzpostavitvijo ustrezne ustne higiene in rednimi kontrolnimi pregledi se vnetje dlesni lahko povsem pozdravi in ne pusti trajnih posledic.

Kadar  je vnetje obzobnih tkiv omejeno le na dlesen, govorimo o gingivitisu. Je najblažja oblika parodontalne bolezni in klinično kaže se s pordelostjo in otečenostjo dlesni, ki ob ščetkanju krvavi. Velikokrat je prisoten tudi ustni zadah. Pri kadilcih taka vneta dlesen zaradi poškodbe žilja v obzobnih tkivih velikokrat ne krvavi. Gingivitis se ob dobri ustni higieni lahko pozdravi, ker je reverzibilen proces. Nezdravljen gingivitis pa napreduje v parodontitis.

Parodontalna bolezen je kronično vnetje obzobnih tkiv zaradi zadrževanja zobnih oblog na površini zoba ob robu dlesni. Je infekcijska bolezen, ker jo povzročajo bakterije v zobnih oblogah. Parodontalna bolezen se lahko začne v zgodnji odrasli dobi. Ker poteka kronično, brez izrazitejše klinične slike in brez bolečine, je včasih ni mogoče hitro prepoznati. Glede na obsežnost prizadetosti obzobnih tkiv ločimo gingivitis in parodontitis.